Beltinski, črenšovski in polanski pogrom
Novembra leta 1918 so izbruhnili neredi zoper Žide in Madžare v številnih krajih Prekmurja, kot na primer v Dolnji Lendavi, Beltincih, Črenšovcih, Gomilici, na Hotizi, v Turnišču in Polani. Posamezniki, ki so se vrnili s fronte, in skupine lokalnih prebivalcev so se namenili izropati židovske in madžarske trgovine.
4. novembra leta 1918 je v Beltincih del plenilcev napadel trgovine Židov, a tudi ljudi, ki sicer niso bili Židje, vendar pa je bilo njihovo premoženje zadosten razlog za plenjenje. Udeleženci nemirov so se zapodili tudi v bližnji grad družine Zichy, kjer so ob skandiranju protižidovskih parol ropali in plenili.
Župan trga, ki se je pravkar vrnil iz 1. svetovne vojne oziroma s soške fronte, je za pomiritev razjarjene množice zaprosil za pomoč župnika Ivana Jeriča. Jerič je nemudoma odhitel pred trgovino Petra Osterca, kjer je drhal divje razbijala. Župnik je skušal ljudi pomiriti, ko mu je eden od njih nevarno zagrozil s sekiro rekoč, kako si upa stopiti na stran »umazanih Židov«. Vendar je Jerič s svojim odločnim nastopom nekako le pomiril množico, ki se je razšla. Naslednjega dne, 5. novembra, je osebje Zichyjevega dvorca ponovno zaprosilo župnika Jeriča za pomoč, ker je nekaj ljudi odgnalo živino iz grajskih hlevov. Jerič je nemudoma odšel tja in pregnal plenilce. Istega dne so poskusili izpeljati še en napad na grajski dvorec, kar je preprečil Smej, ki se je kot vojak prav tako vrnil s fronte.
V zvezi z dogodki moramo omeniti tudi Viljema Tkalca, ki je, kot je znano, komaj več kakor pol leta kasneje v Murski Soboti razglasil Mursko republiko. Tkalca so v jugoslovanskem komunističnem sistemu, kasneje pa tudi s slovenske nacionalne strani poveličevali, ker je po njihovem mnenju odigral pomembno vlogo pri priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Še več, nekoliko absurdno ga je imela za junaka tudi madžarska stran, češ da je s svojo republiko hotel nastopili zoper komunizem in Trianonsko mirovno pogodbo. Tkalec je bil v času beltinških pogromov eden od častnikov pomurskih madžarskih sil in so ga po vsej verjetnosti netočno informirali o dogodkih, ki so se odvijali v Beltincih. Očitno je dogodke razumel tako, kot da je pod vodstvom župnika Jeriča izbruhnil »prekmurski ljudski upor«, zato se je napotil, da razbije upor in ujame Jeriča. Jeriča so o tem še pravočasno obvestili, zato je ta prečkal Muro in odšel v Ljutomer na Štajersko. 7. novembra pa je prejel vest, da so Tkalcu pojasnili dogodke, tako da se je lahko vrnil domov.
DR. LENDVAI KEPE ZOLTÁN, KEPÉNÉ DR. BIHAR MÁRIA
Razbijanje trgovin v Beltincih
Ivan Jerič: Moji spomini. Murska Sobota, 2000. 40-41.
Zjutraj, dne 4. novembra 1918, sem prišel domov. Zgodaj popoldne je prišel iz Beltinec fantič, ki ga je poslal tamkajšnji župan s prošnjo, naj nemudoma pridem v Beltince, kjer ljudje razbijajo trgovine, da napravim mir in red.
V Beltincih so bile takrat tri židovske trgovine. Imeli so jih: Ignac Kaufmann, Henrik Kaufmann in Leopold Špiegler. Jožef Weiss je svojo trgovino in parni mlin malo pred temi dogodki prodal Petru Ostrcu, trgovcu iz Škofje Loke. Židje so bili silno bogati in oholi ljudje. Kristjani smo jim bili goies, manjvredni ljudje. Ob neki priložnosti, ko sem bil med vojno na dopustu, sem sam bil priča dogodku, ko je Ignac Kaufmann skočil na prodajno mizo in se šopiril: “Jaz sem faš Bog, či zaklenem skladišče, boste jedli neslano, jedli v temi in jedli surovo.” Njemu je bila izročena oskrba prebivalstva s tobakom, soljo, žveplenkami, sladkorjem in petrolejem. Ker je teh artiklov zelo primanjkovalo, so jih prodajali samo bogatim ljudem za visoke cene in delali pri tem mastne dobičke. Ljudje jih niso marali. Ko je pomanjkanje doseglo vrhunec, so ljudje vdrli v trgovine in si to blago sami jemali. Židje so že v jutranjih urah zbežali.
Ko sem prišel v Beltince, je bila trgovina Ignaca Kaufmanna že vsa raznesena. Iz trgovine njegovega brata Henrika so nesli že zadnje blago. Špieglerju so odnesli malo blaga, ker je trgoval le s tekstilom.
Medtem me je prosila trgovska pomočnica Petra Ostrca, naj očuvam njihovo trgovino, da je ne razbijejo. Ko se je skupina kakih tridesetih žensk bližala Ostrčevi trgovini, sem stopil na gornjo stopnico pred vrata. Skupino je vodil Štefan Krapec, sin najmočnejšega kmeta iz Ižakovec. Z dvigom roke sem jih ustavil. Krapec je zakričal: “Kaj, ti braniš Žide?” Dvignil je sekiro, s katero je sekal vrata. “Ne, ta trgovina ni židovska, ker jo je Weiss pred enim tednom prodal Minki Ostrčevi, ki je bila več let trgovska pomočnica pri njem. Ti veš, da sem že šesto leto vojak in sem od začetka vojne pa do včeraj bil na bojišču, ti si bil pa doma. Ker imate mlatilnico, si z njo mlatil pridelke. Ali bi si upal dvigniti sekiro na bojevnika, ki je sto in stokrat gledal smrti v obraz?” Sekiro je spustil.
