Leta 1866 so v času službovanja rabina Mojzesa Schacherlesza začeli z gradnjo sinagoge, ki stoji še danes in je poleg mariborske edina v Sloveniji. Preprosto, a vendar čudovito, enonadstropno monolitno zgradbo na skoraj kvadratni osnovi pokriva štirikapnica, fasado členijo le pilastri in konkavni venec pod streho.
V sinagogi je bilo 80 sedežev za moške in v galerijskem delu 60 sedežev za ženske. Danes krasi notranjost šest v pozlato odetih železnih kaneliranih stebrov s korintskim kapitelom, ki podpirajo galerijo.
Od prvotne opreme je ostala le ura. Kot sakralni objekt je sinagoga delovala do leta 1944, ko so po izgonu židov verske obrede opustili.
Po desetletjih degradacije je bila v 90. letih 20. stoletja in v prvem desetletju novega tisočletja sinagoga prenovljena in danes služi kot razstavni ter prireditveni prostor.
V njej je na ogled tudi stalna spominska razstava o lendavskih in pomurskih Judih ter stalna razstava Ognjeni zvitki izraelskega grafika in slikarja Dana Reisingerja.
SLIKE O ZGRADBI
STALNE RAZSTAVE
Zgodovina sinagoge
Ob vznožju Lendavskih goric stoji sinagoga, najpomembnejši arhitekturni spomenik lendavske židovske skupnosti, v kateri se zrcalijo njena zgodovinska usoda, družbena vloga in kultura.
Židovska verska skupnost v Dolnji Lendavi je nastala že sredi 18. stoletja. Po zapisih rabina dr. Antala Rudolferja so »predhodnico« lendavske sinagoge uredili v hiši dr. Wolláka (zdaj na Glavni ulici 32) v drugi polovici 18. stoletja. Zgradba je bila takrat last gostilničarja Bódoga Weisza. V sprednjem delu hiše je bila gostilna, zadnji del pa so preuredili v prostor za verske namene, kjer sta delovala dva rabina, prvi je bil Jiczak, drugi pa Juda.
Leta 1837 se je židovska skupnost preoblikovala v židovsko versko skupnost zaradi vse večjega števila židovskega prebivalstva in potrebe po stalni molilnici (leta 1840 je v Dolnji Lendavi živelo 69 pripadnikov židovske skupnosti). Zaradi tega je verska skupnost najela hišo Jánosa Gazdaga v Spodnji ulici in uredila v njej 30 sedišč za moške in 20 za ženske. Leta 1843 so hišo, ki je stala na mestu sedanje sinagoge, najeli od medičarja Vizkopszkyja, leto kasneje pa jo skupaj z župniščem kupili za 1500 forintov, s čimer je bilo konec stalnih selitev. Leta 1844 je bil rabin Áron Frischauer. On in njegovi nasledniki so redno vodili matične knjige. Rabina Frischauerja je od 1860 do 1861 začasno nadomeščal rabinov pomočnik Berkovits, 29. avgusta 1861 pa je postal rabin v Mózes Schacherlsz.
Zaradi vse večjega števila članov verske skupnosti pa cerkev v 60-ih letih 19. stoletja ni mogla več zadovoljiti vseh potreb. Zato so leta 1866 začeli graditi novo sinagogo, v kateri je bilo 80 sedežev za moške in 60 za ženske, in ta sinagoga stoji še danes.
Rabin Mózes Schacherlsz je po tridesetletnem požrtvovalnem in vestnem delu umrl leta 1891. Dve leti je bilo mesto rabina nezasedeno, nato je prišel rabin dr. Antal Rudolfer in deloval od leta 1894 do svoje smrti, 27. oktobra 1933. Njegovo delo je kot zadnji lendavski rabin nadaljeval Mór Lőwy.
