Kratka zgodovina Židov na Madžarskem
Židje so na območju današnje Madžarske, v rimski provinci Panoniji živeli že v 2. stoletju. Madžari, ki so se v tistih časih preseljevali na azijskih tleh, so se z židovsko vero srečali pri Kazarjih. Dokumenti iz časov ustanovitve madžarske države že govorijo o prisotnosti Židov. Za časa kralja Štefana svetega, kralja Ladislava svetega in kralja Kálmána Könyvesa je Madžarska sprejela Žide, ki so se zaradi pogromov priselili iz čeških in nemških območij. Medtem, ko so v 12. stoletju v številnih evropskih državah že preganjali Jude, so za časa kraljev iz hiše Arpadov na Madžarskem živeli v varnih razmerah in se ukvarjali s trgovino in denarnimi posli. Tudi kraljevski dvor je večkrat posegel po njihovem denarju in strokovnosti.
Po mongolskih pohodih na Madžarskem so Židje veliko pomagali kralju Andreju II. pri obnovi države, zato je ta leta 1251 sprejel privilegij, ki je Židom zagotavljal kraljevo zaščito in so postali kraljevi komorni služabniki, ki so davek plačevali kraljevski zakladnici. V teh časih so židovske verske skupnosti dokazano delovale v Budimu, Sopronu, Kőszegu in Székesfehérváru. V drugi polovici 15. stoletja je kralj Matjaž, oziroma Mátyás Hunyadi vzpostavil judovsko prefekturo s pristojnostmi na območju celotne države. Obdobje razcveta srednjeveške židovske skupnosti na Madžarskem je čas vladavine Matije Korvina. Glede na to, da so Turki bili bolj prizanesljivi do Židov, je bil njihov položaj v turških časih boljši od položaja kristjanov. Sredi 17. stoletja je budimska židovska skupnost veljala za eno najpomembnejših evropskih judovskih skupnosti. Židje so živeli v miru in delovali tudi na območju transilvanskega poglavarstva. Kot zanimivost naj omenimo, da so transilvanski poglavarji, med njimi Gábor Bethlen, György Rákóczi I. in István Bocskai imeli svoje judovske zdravnike.
Po izgonu Turkov se je začelo naseljevanje opustošene države, tako so v 18. stoletju na Madžarsko prišli novi židovski priseljenci, predvsem nemško govoreči aškenazi z območja Češke in Nemčije. Po zakonih svobodnih kraljevskih mest so Židje lahko živeli le zunaj mestnega obzidja, na zanje določenem mestu, v tako imenovanih getih. Madžarski Židje so v teh časih trgovali s kmetijskih pridelki: oni so prodajali kmetijske pridelke, vino, pšenico in usnje iz veleposestev in iz vasi. V območju znamenitega tokajskega vinorodnega območja so Židje pridelovali tudi košer vino, ki so ga izvažali svojim sonarodnjakom na Poljsko in v Rusijo, kmalu pa so prevzeli trgovino z vinom na celotnem območju. Tolerančni edikt cesarja Jožefa II. iz leta 1781 je Židom omogočil tudi naselitev v kraljevska mesta in jim dovolil dejavnosti, ki so jim do takrat bile prepovedane: nakup obdelovalne zemlje, kmetovanje in opravljanje različnih obrtnih dejavnosti. Predpisala jim je tudi posvetno šolanje za otroke, uporabo nemškega jezika in nemških imen. Prav ti predpisi so odprli pot do procesov enakosti, prilagajanja in asimilacije, ki so se začeli v 19. stoletju.
Židovska skupnost na Madžarskem za časa razsvetljenstva sicer ni bila številčna, je pa bila dokaj premožna meščanska skupnost. Po letu 1830 pa se je na območje države naselilo vse več revnejših Židov iz vzhodne Evrope. Leta 1848 so tudi madžarski Židje pozdravili madžarsko revolucijo in tudi finančno podprli boj za svobodo. Po državni pogodbi je med liberalnimi reformami ministra za verske zadeve, Józsefa Eötvösa eden prvih zakonov bil zakon o popolni izenačitvi pravic Judov iz leta 1867. Zakon XVII. iz leta 1867 je glede civilnih in političnih pravic v celoti izenačil židovske prebivalce s krščanskimi. Zahvaljujoč prav tem okoliščinam se je na Madžarskem razvila posebno napredna veja judovske vere, tako imenovani neologi. V drugi polovici 19. stoletja je iz Galicije in območja Ruskega imperija priselilo precej Židov aškenazov, ki so govorili jidiš. Od 18. stoletja naprej so Židje bili deležni vse več očitkov, češ da so pridobili monopol na področju posojanja denarja, trgovine, prodaje po hišah in žganjekuhe. Zaradi množičnega priseljevanja Židov se je začel širiti tudi antisemitizem, saj je židovska skupnost s tujimi običaji izzivala določen odpor pri nekaterih družbenih slojih. Vsekakor velja omeniti, da je v Pešti bil rojen pisatelj in politik, politični oče sionizma, ustanovitelj in prvi predsednik Sionistične svetovne organizacije Teodor Herzl (1860-1904), eden pobudnikov za ustanovitev židovske države v Palestini.
Madžarski Židje so za časa I. svetovne vojne prišli v nezavidljiv položaj, saj niso vedeli, kako se naj obnašajo do svojih sovernikov, ki so se borili na strani antante. Ob koncu svetovne vojne so Žide obtoževali, da so se izmikali vojnim obveznostim. Židje iz Galicije, ki so bežali pred vojno, so pri madžarskem prebivalstvu izzvali ogorčenje zaradi povezanosti s trgovino na črno, s katero so v kratkem času pridobili zavidljivo premoženje. Pri Madžarih se je protižidovsko razpoloženje okrepilo tudi zato, ker je bilo po I. svetovni vojni med vodji proletarske diktature veliko Židov. Vsekakor velja omeniti, da je Madžarska na podlagi trianonske mirovne pogodbe iz leta 1920 izgubila dve tretjini svojega območja. Tako so v državah naslednicah, in sicer v Ukrajini, na Slovaškem, v Transilvaniji in Jugoslaviji ostale tudi večje židovske skupnosti, ki so tudi v manjšini, kot državljani novih držav večinoma ohranili svoj madžarski pogovorni jezik in se opredeljevali za Madžare. Na pragu II. svetovne vojne, leta 1939, je na Madžarskem živelo približno 400 tisoč Židov.
Po razmeroma mirnih in cvetočih desetletjih, so se na predvečer II. svetovne vojne nad madžarskimi Židi že nabirali temni oblaki, kar dokazuje sprejem tako imenovanega I. in II. židovskega zakona. Za časa II. svetovne vojne, vse do nemške zasedbe Madžarske leta 1944, ni bilo židovskih pogromov in deportiranj. Ko so leta 1941 po Nemčiji tudi v Romuniji in na Hrvaškem začeli z aretacijami, oziroma s pobijanjem Židov, je iz teh držav in iz Poljske na Madžarsko emigriralo približno sto tisoč Židov. V tem času je Madžarska veljala za pribežališče srednjeevropskih Židov.
Getoizacija madžarskih Židov se je začela po nemški zasedbi Madžarske 19. marca leta 1944, v organizaciji nacistične madžarske vlade, ki so ji na oblast pomagali Nemci. Židje so obvezno morali nositi rumeno zvezdo, aprila pa so začeli tudi z deportacijami. Izjema je bila le območje Budimpešte, kjer so uradni madžarski forumi zavrnili izpolnitev nemških zahtev. Po nekaterih ocenah je v tem času na Madžarskem živelo, oziroma se zadrževalo približno 700 tisoč Židov. Do julija leta 1944 so iz Madžarske v taborišča smrti deportirali 445 tisoč oseb, večino v taborišče Auswitz-Birkenau. V organizaciji veleposlaništev nekaterih držav in društev v Budimpešti pa je potekalo reševanje Židov iz države. Eden najbolj znanih in aktivnih oseb pri reševanju Židov je bil Šved Raoul Wallenberg, ki ga je švedsko ministrstvo za zunanje zadeve na predlog War Refugee Board (WRB – Odbor za vojne begunce) in Office of Strategic Services (OSS – Urad za strateške službe, oziroma ameriška obveščevalna služba v II. svetovni vojni, predhodnica CIE) imenovalo za sekretarja veleposlaništva v Budimpešti. Njemu gre zahvala, da je v naslednjih mesecih več deset tisoč Židov dobilo potni list in priložnost za rešitev svojega življenja. Raoul Wallenberg je 13. januarja leta 1945 prišel pod nadzor sovjetske Rdeče armade. Točen čas in kraj njegove smrti do danes ni znan.
Po koncu druge svetovne vojne je skupaj s srednjeevropskimi begunci na Madžarskem živelo približno 280 tisoč Židov. Iz taborišč smrti se jih je vrnilo le malo, pa tudi tisti, ki so preživeli, so se raje odločili za izselitev v Izrael, Združene države Amerike, oziroma v Kanado.
Protiversko komunistično vzdušje ni prizaneslo niti židovskemu verskemu življenju, tako se je ozaveščanje in prenova židovske kulture na Madžarskem začela šele po spremembi družbenega sistema leta 1989. Leta 2003 so na Madžarskem prvič po vojni imenovali rabina, in sicer Slomoja Kövesa. Slovesnosti sta se udeležila predsednik Madžarske Ferenc Mádl in ortodoksni rabin iz Izraela, Mordechaj Elijahu. Köves in njegovi sodelavci so leta 2004 ustanovili Enotno madžarsko židovsko versko skupnost. Društvo za židovsko manjšino na Madžarskem pa je v madžarskem parlamentu vložilo pobudo za priznanje židovske narodne skupnosti, vendar pa niso uspeli zbrati potrebnih tisoč podpisov. Sicer pa se je po podatkih popisa prebivalstva na Madžarskem iz leta 2001, za pripadnike židovske vere izreklo 12.871 oseb oziroma 0,13 odstotkov prebivalstva.
DR. LENDVAI KEPE ZOLTÁN, KEPÉNÉ DR. BIHAR MÁRIA
