Kratka zgodovina Židov na Slovenskem
O prisotnosti Židov na slovenskem govornem območju lahko govorimo od 1. stoletja naprej. V Akvileji oziroma Ogleju je sinagoga delovala vsaj do leta 388. Za Gradež zagotovo vemo, da je bila tam židovska skupnost še leta 465. V Škocjanu pri Divači je bila najdena oljenka z menoro iz 4.- 6. stoletja. V 9. in 10. stoletju pa že lahko govorimo o nastajanju tako imenovanih židovskih krajev, ki so spomin na njihovo prisotnost ohranili v svojem imenu, in sicer: Judendorf pri Beljaku, Judendorf pri Brežah, Judenburg na Štajerskem, Velikovec, ki je prvič omenjen kot Judenmarkt (Judovski trg), Ždovše pri Gospe Sveti (Judendorf), Ždovlje (Seidolach), Ždinja ves (Seidendorf), Ždinja vas pri Novem mestu ter Židovo (Zsida) v Porabju in Vučja Gomila (Zsidahegy) na Goričkem. Do leta 1300 govorimo poleg Čedada in Dunajskega Novega mesta o prisotnosti Židov tudi v Trstu, Beljaku, Brežah, Šentvidu ob Glini, Volšperku, Celovcu, Velikovcu, Judenburgu, Leobnu, Gradcu, Mariboru, Ptuju in Ljubljani. V 14. stoletju se prisotnost Židov dodatno razširi tudi v druge kraje, kot na primer v Bruck na Muri, Voitsberg, Radgono, Slovensko Bistrico, Celje, Piran, Izolo in Koper. Ta proces se konča z dokončnim izgonom Židov s Koroške in Štajerske leta 1496 ter Kranjske leta 1515. Edino področje na slovenskem govornem območju, kjer je bilo Judom dovoljeno prebivati, je ostala severna beneška Istra, Trst in Goriško, kjer je v naslednjih desetletjih in stoletjih judovska skupnost doživela nov razcvet. Zadnji podatki o Židih v Kopru so iz leta 1550, v Piranu iz leta 1584, v Izoli pa iz 17. stoletja. Po izgonu Židov s Koroške, Štajerske in Kranjske se kar nekaj beguncev zateče na obalo, kjer se v Gorici in Trstu začne novo obdobje v zgodovini lokalnega židovstva, saj je že leta 1509 sin mariborskega Žida iz Trsta Izak Morpurgo dobil od cesarja Maksimilijana I. (1508-1519) privilegij dvornega Juda (Hofjude). Leta 1556 dobi ta privilegij tudi družina Levi iz Trsta in leta 1624 še veja družine Morpurgo iz Gradišča ob Soči ter Pincherle iz Gorice in Parente iz Trsta. Privilegij dvornega ali zaščitenega Juda je pomenil poleg proste trgovine in davčnih ugodnosti tudi prosto pot čez cesarstvo brez posebnih oznak z dovoljenjem nošnje orožja. Kljub številnim privilegiranim družinam pa so tudi na tem koncu osnovali gete, in sicer v Gradišču ob Soči (1769-1797), Gorici (1698-1797) in Trstu (1697-1785).
O prisotnosti Židov na goriškem priča veliko židovsko pokopališče v Rožni dolini pri Gorici, katerega se je prijel vzdevek »Jeruzalem na Soči«. Popis iz leta 1938 vsebuje podatek o nekaj manj kot dvesto Židih, živečih v Gorici. Istega leta je fašistična Italija sprejela protižidovsko zakonodajo. Spomladi leta 1942 so oblasti odredile, da morajo goriški Židje na prisilno delo. V začetku decembra 1943 je bilo 48 goriških Židov odpeljanih v Auschwitz, taborišče pa sta preživela le dva. Premoženje goriške židovske skupnosti je bilo v celoti zaseženo: materialni predmeti so izginili, židovska privatna lastnina pa je bila uničena ali zaplenjena.
Mariborska židovska skupnost se je izoblikovala v začetku 13. stoletja. Kmalu so postali gospodarsko precej vplivni, močne trgovske vezi so vzpostavili z jadranskimi obmorskimi trgovskimi mesti, zlasti z Benetkami in Dubrovnikom. Nastanjeni so bili v jugovzhodnem delu Maribora, neposredno ob obzidju, kjer je bil zgrajen Židovski stolp. Skupnost je vključevala stalnega rabina, židovsko šolo, sinagogo in rabinat. Leta 1496 so bili mariborski Židje, enako kakor njihovi sonarodnjaki iz območja Štajerske in Koroške, kolektivno pregnani.
Židje so v Prekmurju, ki je bilo del Kraljevine Madžarske od 10. stoletja vse do leta 1920, tvorili viden del prebivalstva ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Po poreklu so v glavnem izvirali iz Madžarske, Avstrije, Nemčije in Češke. Leta 1889 jih je bilo v pokrajini 1107, od tega 322 v Dolnji Lendavi, 311 v Murski Soboti, 152 v Beltincih ter 322 po vaseh. Sinagogo v Dolnji Lendavi, ki je ena od dveh še obstoječih na ozemlju današnje Slovenije, so pričeli graditi leta 1866. Dolnjelendavska židovska skupnost je premogla sinagogo, rabina, osnovno šolo, kulturna društva in pokopališče v Dolgi vasi. Leta 1908 je bila v Murski Soboti zgrajena impozantna sinagoga v madžarskem arhitekturnem slogu, ki je bila uničena leta 1954. Tudi v Beltincih je stala sinagoga, ki pa so jo leta 1937 porušili.
Obdobje nacizma v Nemčiji in v deželah, priključenih k Tretjemu rajhu, torej tudi na Slovenskem, je pomenilo konec obstoja večine židovskih skupnosti. Po ljudskem štetju leta 1939 se je v Dravski banovini za Jude po veroizpovedi deklariralo 1533 posameznikov, od tega 288 v Mariboru z okolico, 273 v Ljubljani, 270 v Murski Soboti, 210 v Lendavi in 66 v Celju. Med holokavstom so bile vse židovske skupnosti na Slovenskem dobesedno uničene. Najpogostejša taborišča smrti za njihove člane so bila Auschwitz, Dachau in Mauthausen.
Vojno jih je preživelo približno 200. Večina izmed preživelih je po letu 1945 zaradi komunistične represije imigrirala v Izrael ali v Združene države Amerike. V obdobju Jugoslavije je komunistični režim ideološko stremel k pregonu religije. Židje so bili s strani oblasti večinoma obravnavani kot tujci in kapitalisti. Ob imigraciji so se Židje, večinoma nevede, obvezali k celotnemu razlastninjenju svojih nepremičnin.
Judovska skupnost na Slovenskem je bila v času Jugoslavije po letu 1945 sprva povsem neorganizirana. Šele leta 1954 je bila ustanovljena Jevrejska občina Ljubljana, ki pa ni zajela vseh Judov oziroma njihovih potomcev. Pod pritiskom komunistične partije so v Murski Soboti leta 1954 celo podrli impozantno sinagogo.
V samostojni Sloveniji je bila leta 1997 kot krovna organizacija ustanovljena Judovska skupnost Slovenije. Finančno podporo ji je nudil Ameriški judovski komite, ki je zakupil prostore v Ljubljani, kjer so leta 2003 odprli sinagogo. Ob popisu prebivalstva leta 2002 se je za Jude v Sloveniji opredelilo 99 posameznikov. Judovska skupnost danes šteje okoli 150 članov, za verske potrebe pa jo obiskuje rabin iz Trsta. Neuradno število Judov v Sloveniji in njihovih potomcev pa je ocenjeno na približno tisoč.
Najpomembnejši dokaz prisotnosti Židov v določenem okolju so sinagoge, židovska pokopališča, njihova kulturna dediščina oziroma predmeti in izročilo, povezani z njimi. Pokopališče v Rožni Dolini pri Novi Gorici je največje ohranjeno židovsko pokopališče v Sloveniji. Šteje več kot 900 nagrobnikov. Pokopališče je bilo v uporabi do leta 1947. Drugo, v celoti ohranjeno židovsko pokopališče na ozemlju današnje Slovenije, pa se nahaja v Dolgi vasi pri Lendavi s 176 nagrobniki. Sredi pokopališča stoji spomenik 387 žrtvam nacističnega genocida. Leta 1947 so ga postavili štirje preživeli interniranci. V sklopu ljubljanskih Žal se nahaja tudi mlajše judovsko pokopališče. Civilno židovsko pokopališče je bilo leta 1931 urejeno na posebnem prostoru ob Tomačevski cesti v Ljubljani. Leta 1964 so ga preselili na novo lokacijo.
Po pričevanju pisnih in ustnih virov so nekoč stale sinagoge v Ljubljani, Celju, Slovenski Bistrici, Slovenj Gradcu, Piranu, Kopru, Novem mestu, Dravogradu, Ptuju, Gornji Radgoni in Beltincih. Od nekdanjih sinagog pa sta danes na ozemlju Slovenije ohranjeni le dve, v Mariboru in v Lendavi. Obe služita za kulturne namene ter za prikaz kulturne dediščine Židov na ozemlju današnje Slovenije.
DR. LENDVAI KEPE ZOLTÁN, KEPÉNÉ DR. BIHAR MÁRIA