Židje v Beltincih

Beltinci so vse do odprave tlačanstva v Madžarski Kraljevini leta 1848 bili središče istoimenega gospostva. Sredi obsežnega parka v južnem delu središča naselja stoji beltinska graščina družine Zichy. Naselje, ki se razteza ob bregovih potoka Črnca je manjše gospodarsko in kulturno središče okolice.

Podobno, kakor v drugih središčih Prekmurja, so se tudi v Beltincih prvi Židje naselili v 18. stoletju, še posebej po uveljavitvi tako imenovanega tolerančnega edikta, ki ga je izdal cesar Jožef II. leta 1781. V Beltincih je židovsko prebivalstvo naraščalo v podobnem razmerju, kakor v drugih središčih zgodovinske Zalske županije, na primer v Dolnji Lendavi. Največ Judov v Beltincih je bilo v letu 1889, in sicer 152, oziroma 34 družin. Po podatkih prebivalstva je v Beltincih leta 1793 živelo 21 Židov, leta 1831 36, leta 1859 50, leta 1880 pa že 146. Do leta 1910 je njihovo število upadlo na 61. Po razpadu Avstro-Ogrske Monarhije, oziroma leta 1921 pa so v Beltincih popisali le še 4 Žide. Po poreklu so v glavnem izvirali iz Madžarske in Avstrije.

V Beltincih je večina Židov živela v delu današnje Panonske ulice. Beltinski in okoliški židovski otroci so osnovnošolski pouk obiskovali, sporazumno s starši in katoliško župnijo, v beltinski katoliški šoli. Le verouk in hebrejščino so se učili pri rabinu.

Sinagoga v Beltincih je bila sezidana pred letom 1861, v času, ko se je beltinska izraelitska verska občina ustanovila, oziroma ločila od dolnjelendavske. To se je uradno zgodilo 3. junija leta 1861. Sinagoga je stala na današnji Mladinski ulici (Prelogov vrt). Beltinska židovska občina je zajemala naselja Beltinci (Belatinc), Bogojina (Zalabagonya, Bagonya), Bratonci (Murabaráti), Črenšovci (Cserföld, Cserencsóc), Dobrovnik (Dobronak, Lendvavásárhely), Dokležovje (Murahely, Deklezsin), Dolnja Bistrica (Alsóbeszterce), Filovci (Filóc), Gančani (Lendvarózsavölgy, Ganicsa), Gornja Bistrica (Felsőbeszterce), Hotiza (Murarév), Ižakovci (Murasziget, Izsakóc), Lipa (Kislippa), Lipovci (Hársliget, Lippahóc), Mala Polana (Kispalina), Melinci (Muramelence), Motvarjevci (Szécsiszentlászló, Szentlászló), Nedelica (Zorkóháza), Odranci (Adorjánfalva), Renkovci (Lendvaerdő, Renkóc), Srednja Bistrica (Középbeszterce), Strehovci (Őrszentvid, Sztrelec), Trnje (Tüskeszer), Turnišče (Bántornya, Tornisa), Velika Polana (Nagypalina) in Žižki (Zsizsekszer).
 
Sinagogo v Beltincih so oblasti porušile leta 1937, ker v naselju in okolici ni bilo več židovske skupnosti, ki bi skrbela zanj. V Pokrajinskem arhivu Maribor pa so ohranjeni dvojniki židovskih matičnih knjig za versko občino Beltinci, ki jih je med leti 1875 in 1895 vodil zadnji beltinski rabin, Adolf Kaufmann. S 1. oktobrom leta 1895 pa je na Madžarskem začel veljati zakon o obveznem vodenju državnih, oziroma civilnih matičnih knjig. V obdobju dvajsetih let se je po podatkih iz poročne matične knjige za židovsko versko občino Beltinci zvrstilo 32 porok. Pari so se po tradiciji poročali v verski občini, v kateri je prebivala nevesta. Ženini so prišli iz zelo različnih krajev, kot na primer: Bogojina (Zalabagonya, Bagonya), Čakovec (Csáktornya), Dobri, Egeraracsa, Gornja Bistrica (Felsőbeszterce), Nagykanizsa, Odranci (Adorjánfalva), Radmožanci (Radamos), Spodnja Bistrica (Alsóbeszterce), Srednja Bistrica (Középbeszterce), Szécsisziget, Zalaegerszeg, Žitkovci (Zsitkóc) iz zgodovinske Zalske županije, Dombóvár, Tamási (županija Tolna), Sopron (zgodovinska županija Sopron), Jennersdorf (Gyanafalva) Monošter (Szentgotthárd), Murska Sobota (Muraszombat) in Őriszentpéter (zgodovinska Železna županija), Brekinska, Glina, Kraljeva Velika, Krapina, Križevci (Hrvaška), Ključ (Bosna) in Dunaj (Avstrija). Med porokami je bilo le malo takih, kjer je tudi ženin prihajal iz beltinske verske občine. V teh dvajsetih letih (1875-1895) se je v židovski verski občini Beltinci rodilo 296 židovskih otrok. V mrliško matično knjigo pa je rabin Adolf Kaufmann od leta 1876 do 1895 vpisal 94 primerov smrti. Večino so jih pokopali na židovskem pokopališču v Beltincih, nekaj pa jih je bilo pokopanih tudi v krajih, kjer so živeli.

Večina Židov se je iz Beltincev odselila po letu 1918, v glavnem na Madžarsko in v Ameriko. Poglavitni vzrok so bili protižidovski in protimadžarski nastopi. V Beltincih so ostale le tri trgovine v lasti Židov, in sicer trgovina Ignaca Kaufmanna, Henrika Kaufmanna in Leopolda Spieglerja. Béla Weiss pa je svojo trgovino s špecerijo in gradbenim materialom ter parni mlin iz strahu pred najhujšim že prej prodal Petru Ostrcu, trgovcu iz Škofje Loke. 4. in 5. novembra leta 1918 se je v Beltincih zgodil organiziran napad na Žide in Madžare ter na njihovo premoženje, ki je znan, kot beltinski pogrom. Skupina domačinov je ob skandiranju protižidovskih parol napadla in izropala trgovine, napadli pa so tudi graščino Zichyjevih.

26. aprila leta 1944 so se vsi Židje iz Beltincev in okolice morali zbrati v stari osnovni šoli, kjer so jih zadržali do naslednjega dne. Od tam so jih najprej odpeljali z vlakom v Čakovec ter dalje v Nagykanizso, potem pa v Auschwitz-Birkenau. Iz Beltincev so odpeljali Ano Ebenspanger, Ludvika Kohna in Jakoba Spitzerja. Več jih je bilo iz sosednjih krajev, vendar se od njih nihče ni vrnil nazaj.

V Beltincih sta obstajali celo dve judovski pokopališči, tako imenovano staro in novo židovsko pokopališče. Staro pokopališče so opustili že pred prvo svetovno vojno. V tako imenovanem novem židovskem pokopališču pa so oblasti v 70-ih letih 20. stoletja odstranili vse nagrobnike, nekaj lepih spomenikov so razprodali, pokopališče pa spremenili v gradbene parcele in travnik. Na židovsko pokopališče ter umrle in pokopane Žide v Beltincih spominja le spomenik v obliki debla, prenesen iz Beltincev ter spominska tabla, vzidana v notranjo steno mrliške vežice v Dolgi vasi.

DR. LENDVAI KEPE ZOLTÁN, KEPÉNÉ DR. BIHAR MÁRIA