Na kratko o lendavskem židovstvu
Judje, ki so se naseljevali predvsem v urbanih središčih, so bili v Lendavi (do leta 1955 Dolnja Lendava) pomemben dejavnik razvoja gospodarstva in lendavskega meščanstva, o čemer pričajo objekti na Glavni ulici v Lendavi. Tudi sicer je v Lendavi ohranjenih največ sledi judovstva v vsem Prekmurju.
Po letu 1867, ko pride med Avstrijo in Ogrsko do tesnejše povezave in nastane Avstro-Ogrska monarhija, postane Lendava okrajno središče, kar pomeni, da se začne v mestu hiter in skokovit razvoj. Kazalci razvoja meščanstva so bili: notariat, sodišče, hranilnice, gasilsko društvo, meščanska šola, ulična razsvetljava, železnica, hotel, dežnikarna,opekarna, itd. Mestno prebivalstvo je bilo narodnostno in versko zelo heterogeno. Tu je živelo poleg katoličanov lepo število evangeličanov, od druge polovice 18. stol. pa so se začeli sem priseljevati tudi judje. Nastala je močna in vplivna judovska skupnost.
Judje so bili trgovci, obrtniki, gostilničarji, zdravniki, ustanovitelji hranilnic, lastniki industrijskih obratov, odvetniki in vplivni, tudi vodilni možje v mestu. Bili so nosilci razvoja zlate dobe meščanstva v Lendavi.
Tudi dolnjelendavski Judje so gojili pripadnost skupnosti in se v pomembnih segmentih življenja (hrana, šola, verski obredi, oblačila) ločevali od drugih. Velik poudarek so dajali izobrazbi, torej so bili številni pripadniki skupnosti visoko izobraženi ter zato nosilci pomembnih dejavnosti v mestu.
Način življenja židovskega naroda
je neločljivo povezan z religijo, moralnimi zapovedmi,
rituali in predpisi.
Kot večina prekmurskih judov so bili tudi lendavski Judje pred 2. svetovno vojno neologni, čeprav je bilo pred 1. svetovno vojno v mestu tudi nekaj ortodoksnih, a ti so se z leti asimilirali. Med jeziki sporazumevanja sta prevladovali madžarščina, nemščina in hrvaščina.
Po okupaciji leta 1941 so začeli Jude v Lendavi šikanirati, odvzeli so jim pravice do opravljanja obrti, poklicev, s 1. aprilom 1944 pa so bili prisiljeni nositi Davidovo zvezdo. 26. aprila 1944 so se morali na ukaz madžarskih žandarjev zglasiti v sinagogi, od koder so jih naslednji dan odpeljali na dolgo pot brez vrnitve – v Auschwitz!
