Židovska vera je ena od svetovnih ver, ki je ne širijo, ampak se za pripadnost oseba odloči individualno, oziroma pripadniki lahko postanejo tudi tisti, ki so bili  posvojeni po ritualu židovske posvojitve. Tradicionalno velja za Žida tisti, ki ima mater Židinjo, oziroma tisti, ki so se pridružili tej veroizpovedi. Po podatkih iz leta 2010 živi po svetu 13,5 milijona aktivnih pripadnikov judaizma, večina jih danes živi v Izraelu in v Združenih državah Amerike.

Izvor židovske vere sega do biblijskih očakov Abrahama, Izaka in Jakoba. Po tej zgodbi bi naj Bog z očaki sklenil zavezništvo, po katerem je njih in njihove potomce sprejel za svoje izbrano ljudstvo, ki ga bo popeljal v Obljubljeno deželo. Biblija pravi, da so Jakobovi sinovi padli v egipčansko suženjstvo, kjer so z njimi izredno kruto ravnali, zato je Bog nad Egipčane poslal deset nadlog, Izraelci pa so Egipt zapustili in sicer preko Rdečega morja, kjer se je voda pred njimi razprla. Nato je Bog Mojzesovemu ljudstvu na Sinaju razkril deset zapovedi in jim predal svoje zakone, Toro. Približno štirideset let po odhodu iz Egipta so Izraelci prišli v Kanaan, za katerega so verjeli, da je obljubljena dežela, kjer je kralj Salomon v Jeruzalemu zgradil tempelj, ki je postal središče izraelskega bogočastja. Leta 586 pr.n.št. so Babilonci tempelj porušili, židovsko ljudstvo pa izgnali. Po vrnitvi iz izgnanstva so zgradili Drugi tempelj, ki so ga leta 70 porušili Rimljani in s tem se je začelo skoraj dva tisoč letno izgnanstvo židovskega ljudstva. Do ustanovitve samostojne židovske države Izraela leta 1948 so Židje živeli razpršeni po vsem svetu.

Židje so ostali enotno ljudstvo tudi v izgnanstvu, saj so jim pot kazali božji zakoni. Duhovni vodje Židov so postali rabini. V okviru judaizma sta se izoblikovali dve večji skupini: aškenazi, h kateri pripadajo Židje iz vzhodne in srednje Evrope in sefardi, ki jo tvorijo židovske skupnosti iz južne Evrope in severne Afrike.

V okviru židovske skupnosti, ki je do takrat bila večinoma enotna, so se v 18. stoletju razvile različne usmeritve. Poleg ortodoksne tradicije so se pojavili hasidi, v času razsvetljenstva pa tudi napredne reformne skupnosti ter konservativni, ki sledijo srednjo pot med tradicionalno in prenoviteljsko miselnostjo.

Temelj židovstva je strogi  monoteizem in Tora, oziroma upoštevanje božjih zakonov. Tora, ki jo je po izročilu Bog na gori Sinaj predal Mojzesu, ki jo je dal naprej židovskemu ljudstvu, je sestavljena iz pisnega in ustnega dela. Pisni del Tore je zapisan v Mojzesovih petih knjigah, Talmud pa je rabinski diskurz o ustnih zakonih, ki razlaga in aktualizira zapisano izročilo.

Židovska vera ureja vsa življenjska področja. Določa pravilen odnos med človekom in Bogom, tako na primer način molitve ter pravila praznovanja praznikov in Šabata, torej sobote. Prav tako vsebuje zakone medčloveških odnosov, na primer prepoved ubijanja, kraje ali prešuštva in je v pomoč tudi pri izpolnjevanju pravil prehranjevanja, moralne drže ali na primer vodenja gospodinjstva. Namen upoštevanja verskih predpisov je, da bi posvetili vsa zemeljska dejanja Židov. Pripadniki judaizma želijo s svojimi dejanji spodbuditi prihod pričakovanega Mesije.

Temelji teologije in filozofije judaizma so naslednji: ortodoksni Židje verujejo v večnega, edinega, osebnega in vsemogočnega Boga, v dušo brez oblike in materije, ki mu je vse znano. Židje ne verjamejo v utelešenje in molijo samo k Bogu. Njihov največji prerok je bil Mojzes. Židje, ki spoštujejo izročilo verjamejo, da se odrešenje lahko doseže s stalno molitvijo in doslednim upoštevanjem božjih zapovedi. Mednje sodi praznovanje sobote, upoštevanje kašruta, oziroma predpisov o prehranjevanju, dajanje pomoči revnim, »ljubiti bližnjega kot ljubiš sebe« ter s svojim načinom življenja posredovati božje sporočilo človeštvu. Židovski spravni dan je Jom Kipur, ko se Židje postijo, prosijo drug drugega za odpuščanje in se zavežejo za dobra dejanja v prihodnosti.

DR. LENDVAI KEPE ZOLTÁN, KEPÉNÉ DR. BIHAR MÁRIA