Vljudno vabljeni na odprtje likovne razstave z naslovom SABINA ŠINKO: Podobe spominov, ki bo v petek, 31. marca 2023, ob 19. uri v lendavski sinagogi.

Razstavo bo odprla Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka.

Za glasbeni program bo poskrbel Filip Gal.

OBVESTILO: Dogodek se fotografira in snema.

O RAZSTAVI

Podobe spominov

Opus Sabine Šinko sestavljajo različne, v sebi logično zaokrožene celote, ki se med seboj prepletajo, a hkrati živijo vsaka zase. Že dlje časa se njen razmišljujoči in raziskujoči duh izraža skozi breztežno lebdeče obraze marmorne polti in skrivnostne poglede. Skoznje raziskuje odnose, tako vsakodnevne in medosebne kot tiste družbene in kulturološke.

Kultivirana zadržanost Sabininih obrazov se zdi oddaljena, a prav njihova omikana redkobesednost je tista, ki gledalca nagovarja in naslavlja. Kalejdoskop obrazov opredeljujemo v skladu z našo odzivnostjo v dobrohotne, odsotne, vesele, žalostne, kontemplativne, hrepeneče, mrke, tople, začudene ali mrakobne, vendar se nam vsakič izmuznejo in vsakič jih vidimo drugačne.

V eterično hermetični prostor umeščeni obrazi so fluidno zapredeni v mešanico zamaknjenosti in prodorne ostrine, kjer napetost tišine in zadržan čustveni naboj stopnjujeta psihološko dinamiko. Ta vznika iz avtoričine osebne mitologije in odpira asociativne interpretacije, ki govorijo o notranjih svetovih in magiji nezavednega. Amalgamizacija domišljije in intimistične zgodovine je ritualno potovanje, ki nima končnega cilja, zato pa toliko več vprašanj, ki zadevajo vse razsežnosti bivanja, spoznavno, etično in estetsko.

Za mehkobno spokojnostjo prvega vtisa zaslutimo nemir, dramo, nekakšen psihološki naturalizem. Jukstapozicija imaginarnega in realnega, preteklosti in neizbežnosti trenutka nas nagovarja z obrazi velikih prodornih oči, močnega kolorita in skrivljenih potez. Skozi obraze se kot flashback pojavljajo skrbno izbrani simboli in detajli, ki se ponavljajo v različnih, zanjo značilnih nenavadnih kontekstih fantazijskih predznakov. Bestiarij (pris)podob in alegorij je stalnica njenih slik, tesno povezana tudi z ustvarjanjem lutk in lutkovnih predstav. Žival kot arhetip, ki predstavlja globoke plasti nezavednega, je simbol načel in kozmičnih sil, tako snovnih kot duhovnih. Skoznje umetnica reflektira sistem vrednot in preizpraševanj sodobnega človeka, ki se presenetljivo ne razlikuje veliko od tistih pred stoletji in drugih časov.

Povsod prisotni, a izmuzljivi fragmenti življenja so del imaginarija spominov, fotografij, zgodb mesta in njegovih ljudi, ki so obtičale v srcu in jih pestuje kot nekakšno skrivnost, nato pa jih avtentična vitalna sila miselnih tokov vsakič ljubeče zaobjame in skozi sliko znova obudi.

Slike Sabine Šinko so kot Proustove magdalenice sprožilci potlačenih občutij, pozabljenega sijaja spominov in asociacij. V megličasto kopreno zapredeni ali do bolečine prignani obrazi so kot prosojnica, skozi katero nas z laserskimi žarki spušča v usedline nakopičenih stoletij osebne in kolektivne preteklosti. Z vsako plastjo, z vsako sekvenco umetnica odstira otipljivo atmosfero minulih časov in njegovih ljudi, ki skozi njeno interpretacijo zaživijo nova življenja. Obrazi in podobe so kot vmesnik med včeraj in danes, med lepim in grdim, med otožnostjo in sanjavostjo, med ujetostjo in svobodo. Obrazi kot kalejdoskop vsega, kar smo, in vsega, kar je bilo.

Značilnost evropskega načina razmišljanja je nagnjena k dualizmom. Dobro-zlo, zmaga-poraz, lepo-grdo. A prav v umetnosti – in slike Sabine Šinko to potrjujejo – je razmerje med lepim in grdim mnogo kompleksnejše in vznemirljivejše. Skozi zgodovino so filozofi, misleci in umetniki opredeljevali definicijo lepega, ta pa je bila skozi stoletja vsakič drugače razumljena in opredeljena.

Brutalna očarljivost lepote grdega je svojo legitimnost dobila z avantgardami 20. stoletja, ki so z mojstrskim zanosom kršile dotedanje klasične kanone. Tudi Sabina Šinko se ukvarja z na videz nasprotujočima si pojmoma lepega in grdega in se sprašuje, kaj ju določa kot takšna. Kot mnogokrat v zgodovini umetnosti se tudi pri njej mojstrstvo likovne upodobitve izkaže skozi resnico, skozi avtentičnost. Ta je vedno zanimiva, dražljiva, tudi zapeljiva in očarljiva. Tako likovno kot kulturološko. Grdo, upodobljeno v vrhunski maniri, je vedno lepo in kot pravi Umberto Eco, je zanj grdo najlepša stvar na svetu. Kršitve klasičnega kanona, elementi deformiranosti in občutja temačnosti se v portretih Sabine Šinko dotikajo tudi teme zlaganosti (torej grdote) današnjih odnosov in družbe nasploh. Kot je rekel mag lepote grdega Lucian Freud, je vsaka slika avtobiografska in vse je portret. Še tako preprosta gesta, izraz ali predmet so avtobiografski, nosilci zgodb in dram, osebnih prepričanj in svetovnih nazorov. Obraz kot utelešenje globljih, eksistencialnih vsebin, drugje obraz kot uganka, ki nas vabi, da jo dekodiramo. Flashbacki spominov in dogodkov se vrstijo in skozi ljubeče oko so ti obrazi varuhi idealov in idealizmov, ki se jim umetnica noče odreči.

Psihološka figuralna tihožitja, nad katerimi tudi pod težo emocij mračnosti in melanholije vendarle lebdi šarm upanja in spokojnosti. Melanholični magnetizem čudaških podob je zanjo značilen in jo spremlja skozi vsa obdobja ustvarjanja. Preplet čutnega in duhovnega, nemira in ubranosti, sumljive spokojnosti in depresivne resnicoljubnosti je tukaj, da nas posrka v sliko, povabi v razmišljanje in zgodbo za obrazom. Čas se je v teh obrazih ustavil, a pripoved se šele začenja.

Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka

FOTOGRAFIJE: Odprtje razstave

KATALOG RAZSTAVE

https://www.gml.si/publikacije/#dearflip-df_16340/1/

Vabimo vas, da si v sredo, 8. februarja 2023, ob slovenskem kulturnem prazniku brezplačno ogledate stalne in občasne razstave v muzejskih enotah Galerije – Muzeja Lendava:

• lendavski grad, od 10. do 14. ure
• Sinagoga Lendava, od 10. do 14. ure

ŠOA 2023 – Spominjajmo se

KONCERT »LUČ, UPANJE, LJUBEZEN« V LENDAVSKI SINAGOGI

Vstopnina: Vstop prost
Naslov: Sinagoga Lendava, Spodnja ulica 5, 9220 Lendava/Lendva

V sklopu obeležite mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta, se bodo v Lendavi tudi letos zvrstili dogodki, ki nagovarjajo javnost k trajnemu pomnjenju in spominjanju na največje zlo 20. stoletja.

Vljudno vabljeni na koncert Inge Ulokine (violina), Olge Ulokine (klavir) in Marine Igritskaya (sopran), ki bo v sinagogi, 27. januarja 2023, ob 18. uri.

POVEZAVE:

• Občina Lendava-Lendva Község
• Sinagoga Maribor
• Knjižnica – Kulturni center Lendava

ŠOA 2023 – Spominjajmo se

V A B I L O

Vljudno vabljeni na odprtje razstave z naslovom
Vrnitev domov: zgodbe stolpersteinov
lendavskih judovskih družin,
ki bo v torek, 24. januarja 2023, ob 18. uri v lendavski sinagogi.

Razstavo bo odprl Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

Za glasbeni program bo po skrbel Dušan Stojanović.

Vljudno vabljeni na odprtje likovne razstave z naslovom
Mito Gegič: Mejno in vmesno,
ki bo v petek, 14. oktobra 2022, ob 18. uri v lendavski sinagogi.

Razstavo bosta odprla:
Dubravko Baumgartner, direktor Galerije – Muzeja Lendava in
Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovinar in kustos.

Za glasbeni program bosta poskrbeli učenki Glasbene šole Lendava:
Maša Magyar, kitara (mentor: Vojislav Slijepčević) in
Alina Gerebic, klavir / zongora (mentor: Danica Baša).

O umetniku

Mito Gegič se je rodil leta 1982 v Ljubljani. Leta 2002 zaključil splošno gimnazijo na Ptuju in se vpisal na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pod mentorstvom prof. Emerika Bernarda. Od 2005 predstavlja svoja dela na skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu. Istega leta je prejel nagrado ALUO za posebne umetniške dosežke na področju slikarstva. Leta 2008 je diplomiral, leta 2016 pa zaključil slikarsko specialko na ALUO. Je dobitnik velike nagrade na mednarodnem festivalu Ex tempore (Ptuj, 2013) in prestižne beneške nagrade Arte Laguna Prize, Arsenale, 2014. Danes živi in ustvarja v Škofji Loki.

Mejno in vmesno

Mito Gegič se v svoji specifični slikarski tehniki posveča raziskovanju prenosa digitalne oblike v materialno (umetniško) formo. Raziskovanje fenomena medsebojnosti se ne odraža le v tehniki, ampak tudi v vsebinskem smislu, saj ga ob tem zanima tudi gledalčev odnos do motivov, ki jih upodobi na slikah.

Gegič gledalcu jasno postavi vprašanje: ali se v ustreljeni srni odraža grozota pobijanja ali pa je upodobljena le minljivost življenja. Za obe trditvi obstajajo objektivni argumenti, zaradi česar je meja med njima zelo tanka. Ta meja je za človeka vmesni prostor obstoja: prostor, v katerem ni slabega ali dobrega, levega ali desnega, grdega ali lepega. Je prostor, ki dejansko ne obstaja, saj človek, hote ali nehote, izbere tisto, kar pravzaprav vidi pred sabo. Ta odločitev ni vedno zavestna, saj ob prvem pogledu na sliko dobimo t. i. prvotni vtis, ki je pogojen z našo duhovno eksistenco. Duhovna eksistenca je plod naše kulture, sociološkega okolja, prepričanja, razmišljanja itn. To, kar vidimo, oz. kako vidimo, je odraz našega notranjega jaza.

Vmesni prostor pri Gegiču ni le fiktivni pojav, saj je upodobljen tudi na njegovih slikah v obliki praznih polj, ki so rezultat njegovega tehničnega izražanja v slikarskem mediju. Njegov ustvarjalni proces je inovativen in ima naslednje faze: Najprej prelepi platno s samolepilnim trakom, na katerega naslika podobo, ki jo poišče na spletu. Dobljeno sliko nato razreže na trakove in jih ponovno sestavi na novem nosilcu, a med trakovi pušča večja ali manjša (vmesna) prazna polja. Čeprav dobimo popolnoma novo sliko, prepoznamo tudi prvotno podobo, ki je nikoli nismo videli. Gre za čudno asociativno igro možganov, pri kateri smo sposobni sestaviti neko sliko, ki nam je znana, a je nikoli nismo videli. Lahko bi rekli, da gre za déjà vu občutek, vendar naši možgani »spomin« sestavijo sami. Zanimiva razlaga déjà vu občutka se pojavi v kultnem filmu Matrica, kjer ga razložijo kot napako v sami matrici oz. v virtualni projekciji. V trenutku, ko se protagonisti srečajo z znanim občutkom, ki ga navadno vzbudi neka videna slika, podoba (v Matrici je bila ta slika črna mačka), se dejansko srečajo z realnostjo v fiktivnem okolju. Ta realnost pa ima svojo vizualno podobo. Pravzaprav tudi Mito deluje podobno, saj v svoje dokončne slike skrije podobe iz realnosti. Nenazadnje je vsak trak nosilec vizualne informacije, vendar sam po sebi nima pomena, podobno kot je bila matrica upodobljena iz simbolov, ki so bili organizirani v zelene stolpce.

Mito Gegič se v svojih delih dotika tudi aktualnih družbenih vprašanj, predvsem človeške osamljenosti v naraščajoči populaciji. Njegova dela izžarevajo osamljenost in prepuščenost, kar je zanimivo iz motivičnega aspekta, saj so upodobljeni motivi vezani na lovstvo. Predvsem živali, ki jih slika, imajo dvojni pomen: po eni strani uprizarjajo človeka samega, po drugi strani pa človekovo vedenje do narave. Gegič svojega mnenja v teh slikah ne izraža stoično, zaradi česar je nemogoče ugotoviti, kakšen je njegov odnos do obravnavane tematike. Pravzaprav ostane v vmesnem prostoru, ki meji na vse možnosti.

Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovina, kustos razstave