Vljudno vabljeni na odprtje likovne razstave z naslovom
Mito Gegič: Mejno in vmesno,
ki bo v petek, 14. oktobra 2022, ob 18. uri v lendavski sinagogi.
Razstavo bosta odprla:
Dubravko Baumgartner, direktor Galerije – Muzeja Lendava in
Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovinar in kustos.
Za glasbeni program bosta poskrbeli učenki Glasbene šole Lendava:
Maša Magyar, kitara (mentor: Vojislav Slijepčević) in
Alina Gerebic, klavir / zongora (mentor: Danica Baša).
O umetniku
Mito Gegič se je rodil leta 1982 v Ljubljani. Leta 2002 zaključil splošno gimnazijo na Ptuju in se vpisal na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pod mentorstvom prof. Emerika Bernarda. Od 2005 predstavlja svoja dela na skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu. Istega leta je prejel nagrado ALUO za posebne umetniške dosežke na področju slikarstva. Leta 2008 je diplomiral, leta 2016 pa zaključil slikarsko specialko na ALUO. Je dobitnik velike nagrade na mednarodnem festivalu Ex tempore (Ptuj, 2013) in prestižne beneške nagrade Arte Laguna Prize, Arsenale, 2014. Danes živi in ustvarja v Škofji Loki.
Mejno in vmesno
Mito Gegič se v svoji specifični slikarski tehniki posveča raziskovanju prenosa digitalne oblike v materialno (umetniško) formo. Raziskovanje fenomena medsebojnosti se ne odraža le v tehniki, ampak tudi v vsebinskem smislu, saj ga ob tem zanima tudi gledalčev odnos do motivov, ki jih upodobi na slikah.
Gegič gledalcu jasno postavi vprašanje: ali se v ustreljeni srni odraža grozota pobijanja ali pa je upodobljena le minljivost življenja. Za obe trditvi obstajajo objektivni argumenti, zaradi česar je meja med njima zelo tanka. Ta meja je za človeka vmesni prostor obstoja: prostor, v katerem ni slabega ali dobrega, levega ali desnega, grdega ali lepega. Je prostor, ki dejansko ne obstaja, saj človek, hote ali nehote, izbere tisto, kar pravzaprav vidi pred sabo. Ta odločitev ni vedno zavestna, saj ob prvem pogledu na sliko dobimo t. i. prvotni vtis, ki je pogojen z našo duhovno eksistenco. Duhovna eksistenca je plod naše kulture, sociološkega okolja, prepričanja, razmišljanja itn. To, kar vidimo, oz. kako vidimo, je odraz našega notranjega jaza.
Vmesni prostor pri Gegiču ni le fiktivni pojav, saj je upodobljen tudi na njegovih slikah v obliki praznih polj, ki so rezultat njegovega tehničnega izražanja v slikarskem mediju. Njegov ustvarjalni proces je inovativen in ima naslednje faze: Najprej prelepi platno s samolepilnim trakom, na katerega naslika podobo, ki jo poišče na spletu. Dobljeno sliko nato razreže na trakove in jih ponovno sestavi na novem nosilcu, a med trakovi pušča večja ali manjša (vmesna) prazna polja. Čeprav dobimo popolnoma novo sliko, prepoznamo tudi prvotno podobo, ki je nikoli nismo videli. Gre za čudno asociativno igro možganov, pri kateri smo sposobni sestaviti neko sliko, ki nam je znana, a je nikoli nismo videli. Lahko bi rekli, da gre za déjà vu občutek, vendar naši možgani »spomin« sestavijo sami. Zanimiva razlaga déjà vu občutka se pojavi v kultnem filmu Matrica, kjer ga razložijo kot napako v sami matrici oz. v virtualni projekciji. V trenutku, ko se protagonisti srečajo z znanim občutkom, ki ga navadno vzbudi neka videna slika, podoba (v Matrici je bila ta slika črna mačka), se dejansko srečajo z realnostjo v fiktivnem okolju. Ta realnost pa ima svojo vizualno podobo. Pravzaprav tudi Mito deluje podobno, saj v svoje dokončne slike skrije podobe iz realnosti. Nenazadnje je vsak trak nosilec vizualne informacije, vendar sam po sebi nima pomena, podobno kot je bila matrica upodobljena iz simbolov, ki so bili organizirani v zelene stolpce.
Mito Gegič se v svojih delih dotika tudi aktualnih družbenih vprašanj, predvsem človeške osamljenosti v naraščajoči populaciji. Njegova dela izžarevajo osamljenost in prepuščenost, kar je zanimivo iz motivičnega aspekta, saj so upodobljeni motivi vezani na lovstvo. Predvsem živali, ki jih slika, imajo dvojni pomen: po eni strani uprizarjajo človeka samega, po drugi strani pa človekovo vedenje do narave. Gegič svojega mnenja v teh slikah ne izraža stoično, zaradi česar je nemogoče ugotoviti, kakšen je njegov odnos do obravnavane tematike. Pravzaprav ostane v vmesnem prostoru, ki meji na vse možnosti.
Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovina, kustos razstave
ŠOA 2023 – Spominjajmo se
